Libertarec

»Pravno državo smo uničili, ko smo pravičnost v sodnih dvoranah nadomestili s socialno pravičnostjo.«

Upor vaščanov Ambrusa proti romskemu nasilju je bil prvo večje dejanje samopomoči v Sloveniji. Prvič so se žrtve vertikalnega nasilja neke marginalne skupine uprle anarhiji in brutalni vladavini sile ter mimo nedelujoče pravne države rešile svoj problem.

Včerajšnja oddaja Trenja je govorila o nasilju nad otroci v javnih šolah. Razkrila je enak vzorec nedelovanja pravne države. Prav ste slišali. Nasilje nad otroci v javnih šolah je nedelovanja pravne države. Ena izmed temeljnih funkcij pravne države je žrtev zaščititi, storilcu pa onemogočiti ponavljanje zločinskih dejanj.

V primeru nasilja v šoli je najprej potrebno nasilneža izolirati in mu onemogočiti ponavljanje nasilnih dejanj. Nato se v skladu z obligacijskimi razmerji ugotavlja odgovornost javne šole, ki ji je bil otrok, ki je bil žrtev nasilja zaupan v varstvo in določi odškodnino. Hkrati lahko steče postopek zoper starše nasilneža, saj obligacijski zakonik jasno določa odgovornost staršev »kadar škoda nastane zaradi slabe vzgoje, slabih zgledov, ki so mu jih dali starši ali grdih navad«.

No, tako bi delovala pravna država. S tem bi bila žrtev zaščitena.

Ker pa je v Sloveniji vertikalno nasilje marginalnih skupin pogosto uporabljen mehanizem družbene kontrole:

- Romi lahko gradijo na črno ker so Romi;

- nesocialistični aktivisti lahko zasedajo državno in zasebno lastnino in tako kršijo temeljne človekove svoboščine ker se borijo za »kapital pred profitom, kvaliteto življenja in boljši jutri«;

- sindikat avtoprevoznikov pa lahko zapre Ljubljano in meščanom onemogoča gibanje, ker vzpostavlja nekakšen »kapitalizem s človeškim obrazom«;

se v praksi zgodi, da socialne službe poskrbijo za asocialne pande bistveno hitreje, kot pravna država zaščiti njihove žrtve.

Tako so gostujoči učitelji iz javnih šol v oddaji namesto rešitev izražali nemoč, pozivali k skupnemu ukrepanju (pred tem pa se vsi primimo za roke in kaj zapojmo?); prisotni sindikalist Branimir Štrukelj pa je pometal težave pod preprogo in na vsa usta hvalil strokovno in korektno delo članov njegovega sindikata javnega izobraževanja.

Igrali so ubrano in umirjeno, kot orkester na Titaniku.

Le telefonski klici obupanih staršev, ki so spraševali na koga se lahko obrnejo, da se bo trpinčenje njihovih otrok končalo so pokazali, da skupina modrijanov rešitev v resnici nima rešitev; količina klicev pa je kazala, da gre za zelo razširjen problem.

Sporočilo oddaje je bilo jasno. »Starši, prepuščeni ste sebi. Branite svoje otroke in nas vendar pustite, da bajamo naprej.«

Anketno glasovanje na koncu oddaje je sprostilo frustracije gledalk in gledalcev. Tragično je spominjalo na kaznovanje sla, ki je prinesel slabo novico. 90% gledalk in gledalcev je glasovalo za prepoved uporabe mobitela v šolah – in vendar je ravno mobitel z vgrajeno kamero omogočil, da smo za omenjen primer nasilja sploh izvedeli. Nemočni karkoli storiti smo za obnašanje nasilnežev obdolžili košček plastike.

Nepripravljeni prepoznati sprevržene socialne »ideale« kot enega glavnih virov vertikalnega nasilja v družbi, smo svoj gnev usmerili v artikel, ki simbolizira osovraženo potrošništvo. Reagirali smo natanko tako, kot nas »kritično intelektualno« mediji že petnajst let učijo.

Nezreli politično kaznovati tiste, ki so najbolj glasni v svojih zahtevah, da se »nobenega otroka ne sme prepustiti ulici« in nasprotujejo zasebnemu šolstvu, ki za razliko od javnih šol svoj šolski red sme postaviti tako, da nasilne otroke izključi iz šole.

Pravna praznina ni ustvarjena po malomarnosti zakonodajalca, temveč zaradi naše neživljenjske in z zdravo pametjo in občutkom za pravičnost skregane sodne prakse, le ta pa je posledica interesov tistih, ki jim takšno stanje odgovarja.

Cikel nedelovanja pravne države je sklenjen z izkušnjo žrtev. Otroci, ki so v rani mladosti žrtve nasilja se naučijo, da so brezpravni subjekti. Za vse življenje izgubijo zaupanje v pravno državo. Slovenke in Slovenci pa s tem izgubimo ključen mehanizem za njeno vzpostavitev.

In orkester igra naprej.

Preberite si še:
- Napaka imenovana Matjaž Hanžek
- Socialna nestrpnost
- Sindrom Zorana Jankoviča
- Dura lex sed lex
- Ugledni skandinavski socialni antropologi ugotavljajo…
- Des Zones urbaines sensibles
- Shizofreni belgijski socialisti

Libertarec je najstarejši in najvplivnejši slovenski politični blog. Letos praznujemo tretjo obletnico obstoja. Prvi prispevek smo objavili na predvečer slovenskega kulturnega praznika, leta 2004. Takrat smo se odločili, da bomo na medijskem trgu začeli ponujati nov izdelek, ki ga bosta odlikovala lastna produkcija, ne-vpetost v kalupe obstoječe politične miselnosti, liberalni življenjski nazor in inteligentni humor.

Naš cilj ni bil uspeh. Želeli smo ustvarjati in se ob tem dobro zabavati. Vložili smo svojo energijo in dobro voljo in sledili nasvetu »take care for your downside and the upside will take care for itself,« ter v letu 2006 zabeležili več kot 100.000 obiskov strani.

Ker je brskanje po arhivu zamudno smo ob novem letu za nove bralke in bralce bloga zbrali najboljše prispevke preteklega leta -

NAJ 5 leta 2006
1. Bog blagoslovi Slovenijo
2. Elite brez dosežkov
3. Kako kljub socialni državi živeti človeka dostojno življenje?
4. Novorek ljudskih politikantov
5. Kritični intelektualec 1.0

NAJ December
- Bog blagoslovi Slovenijo
- Skandinavski model po skandinavsko
- Propadanje skandinavskega modela v Sloveniji
- Nedelovanje socialne države v sliki
- Matjaž Hanžek = napaka

NAJ November
- LET’S avoid taxes and create black markets
- Mangupi u našim redovima
- Kritični intelektualec 1.0
- 35 let okoljevarstvenega mesijanstva
- Sindrom Zorana Jankoviča

NAJ Oktober
- Houston, we have a lift-off
- Socialna nestrpnost
- Kako kljub socialni državi živeti človeka dostojno življenje?
- Čas pravice ali čas naivnosti?

NAJ September
- To BIG or to NIT – that is the question
- Sindrom Poncija Pilata
- Elite brez dosežkov

NAJ Avgust
- Too little too late
- Liberalni program za Ljubljano
- I have a dream!

NAJ Julij
- Quo vadis, Israel?
- Andrej Sali

NAJ Junij
- Neoidioti
- Ko te jebe nek’ ti pesme piše!
- Novorek ljudskih politikantov
- Liberalni kot Lenin
- Evine kvote? Ne, hvala.

NAJ Maj
- Mit o uživačih in garačih
- Iz anal slovenske neosocialistične propagande
- Heute Slowenische Der Sturmer; und nie wieder!

NAJ April
- Zahteve ZDŠ
- Akademski proletariat
- Zelena valhala
- 10 zapovedi neosocialistične religije
- Poslednja bitka hladne vojne

NAJ Marec
- Tragičnost francoske “socialne” liberalizacije
- In memoriam – Jože Pavlič Damijan
- EDS: Stoletje “sindikalnega boja” za 1.8% nižje stroške
- Requiem za Quaero

NAJ Februar
- Preberi in posreduj naprej
- Reinkarnacija neke nove “socialne” države

NAJ Januar
- Od sejalcev semen dvoma do pridelovalcev kulture upanja
- Stanovanjski prepad
- Koliko subvencij sta od države za svoje delo prejela France Prešeren in Ivan Cankar?
- Say it loud. I’m a consumer and I’m proud.
- Kdo je jebena stranka social(istič)ne države?

Prijetno branje in hvala, ker ste z nami.

Medtem, ko sekularna religija neosocializma skuša svet oblikovati po diktatu »zdravih sil« je liberalizem strpen do vseh življenjskih nazorov. Cilj liberalcev/libertarcev ni prevlada nad idejnimi tekmeci, ampak sožitje z njimi. Dve ključni razliki med liberalci in neosocialisti sta povezani z odnosom do vere in domoljubja.

Skladno z liberalnim načelom o ločitvi vere od države, ki se je v pravni praksi prvič udejanjilo v ustavi Združenih Držav Amerike liberalec verjame v agnostično poslanstvo države.

Ločitev vere od države zanj pomeni, da se država ne opredeljuje glede verskih vprašanj. Ta so v domeni posameznika in zato niso predmet demokratičnega odločanja, razen, če so verske odločitve posameznika v nasprotju z zakoni.

Takšno stališče liberalcem omogoča sodelovati z drugače mislečimi; medtem, ko neosocialisti zaradi prežetosti s patološkim sovraštvom do vere apriori izključujejo velik del Slovenk in Slovencev in se zapletajo v neokusne kulturne boje z njimi.

Liberalci se ne vtikamo v suverene odločitve posameznika, dokler le ta ne skuša svojih pogledov vsiliti svoji okolici.

Pri tem pa ločujemo tiste prisile, za katere je dejansko odgovoren ta posameznik od tistih, za katere ni. Če skočite z balkona bo gravitacija na vas gotovo delovala kot svojevrstna prisila, vendar pa te prisile ne morete ravno očitati sosedu, ker si je ravno kupil nov BMW. Prav tako tudi vaše potrebe niso krivda drugih ljudi.

Glavno sredstvo prisile v sodobni družbi je država. Kadar si ena skupina ljudi želi podrejati druge, to pogosto dosega z regulacijo in omejevanjem svoboščin v imenu zaščite »malega človeka« pred »velekapitalom« ali s kakšnim drugim cenenim propagandnim konstruktom, katerega glavni cilj je očrniti skupine ljudi, ki se jih želi podrediti in tako podrejanje narediti »moralno« in »pravično«, saj se v tako vzpostavljamen lažnemu vrednostnem sistemu »zlo« podreja »dobremu«.

Liberalci so skozi zgodovino konsistenčno nasprotovali tovrstnemu državnemu darvinizmu.

Zato ne nasprotujemo le neosocialističnim totalitarnim vizijam družbe, ampak konsistenčno opozarjamo na vse takšne anomalije. Nasprotujemo financiranju cerkve iz proračuna bodisi z davkoplačevalskim denarjem ali z davčnimi olajšavami, ker verjamemo, da je to v nasprotju s pravico vsakega posameznika, da se odloča o svoji veri – kar vključuje tudi prostovoljno odločitev da cerkvi prispeva del svojega zaslužka.

Prepričani smo, da so slovenske vernice in verniki ponosni na svojo vero in ne zahtevajo, da drugi plačujejo njihove račune. Če bi to zahtevali, bi jim nestrpni neosocialisti lahko očitali, da morajo financirati “njihovo cerkev”, kar bi bilo za strpne vernike še posebej ponižujoče. Najbrž pa bi se razveselili nižjih davkov, ki bi jim omogočili namenjati več denarja za tisto, v kar verjamejo in manj za tisto, v kar verjame vsakokratna politična garnitura.

Zavzemamo se za prožno davčno ureditev »a la carte« po švicarskem zgledu v katerem se posamezniki sami odločijo, če želijo plačevati cerkvene davke. Prisilno financiranje cerkve preko davkov v družbi povzroča trajen konflikt, saj se ena stran počuti podrejeno in prisiljeno v financiranje nečesa zanje hudo spornega.

V svobodi ne vidimo orožja za obračun s svojimi ideološkimi tekmeci, ampak orodje za izboljševanje družbe za vse. Tudi za verne. Od neosocialistov se razlikujemo po tem, da bi enak prostovoljni davčni sistem konsistenčno uporabili tudi za financiranje nekaterih drugih – vernemu delu državljank in državljanov – spornih zadev. Tudi njim ni potrebno financirati prav vsake neosocialistične ideološke domislice, še posebej takšne, ki meji na sekularno religijo.

Liberalci za razliko od neosocialistov vernikom brez zadržkov priznavamo pravico biti lastniki premoženja, ki se lahko tudi združijo v cerkev in nanjo kolektivno preneseje svoje imetje – kot so v preteklosti že storili. Denacionalizacija je proces popravljanje krivic in mora biti izvedena ne glede na to, kdo je denacionaliziranec. Če smo pred zakonom vsi ljudje enaki in če velja načelo ločitve vere in države, potem člani cerkve ne smejo biti diskriminirani. Še najmanj zaradi svoje vere, ki države in drugih ljudi po ustavi sploh ne bi smela brigati.

Podobno kot o veri razmišljamo tudi o domoljubju. Za nas je to legitimna osebna izbira. Vsak ima pravico ljubiti svojo domovino, nima pa pravice drugih prisiljevati v to. To bi bilo že s človeškega vidika nesmiselno, saj je ljubezen –morda še bolj kot vera- osebna izbira.

Tako podpiramo patriotska društva in druge legitimne organizacije, ki ohranjajo našo kulturno identiteto, z nenasilnim prepričevanjem širijo narodno zavest, opozarjajo na aktualne družbene probleme in na vse druge načine uživajo svoje ustavno zagotovljene svoboščine. Patriotizem ni šovinizem. Je koristna vez med Slovenkami in Slovenci, ki viša kohezivnost in niža transakcijske stroške družbe.

Skladno z našimi vrednotami pa nasprotujemo nacionalnim interesom v gospodarstvu, ki se jih uveljavlja z zlorabo moči države v korist ene skupine državljank in državljanov in v škodo druge. Ker so uperjeni zoper Slovenke in Slovence že izhodiščno ne morejo biti vsenacionalni.

Če bi o njih vladalo soglasje, ne bi bilo potrebe po zakonski regulaciji, saj bi se lastniki s slovenskim potnim listom iz domoljubnih vzgibov odločili prodati podjetja lastnikom s slovenskim potnim listom, bodoči lastniki s slovenskim potnim listom pa bi iz domoljubnih vzgibov za domača podjetja ponudili višjo ceno, kot za tuja.

Liberalna strpnost do drugače mislečih pomaga ustvarjati boljši svet. Za razliko od neosocialistov ob praznikih sosedom, sorodnikom in državljanom brez strahu lahko voščimo vesele božične praznike in srečen plebiscitarni dan – in v voščilo tudi v resnici verjamemo. Tisti, ki jim čestitamo namreč razumejo, da je liberalna čestitka izraz spoštovanja njihove svobode in potrditev strpnosti kot naše skupne vrednote.

Kaj bi nam pomagala vera v multi-kulturalnost, revolucion proletaria mundial, prisilno premoženjsko izenačevanje, islamske vrednote in konec globalnega »imperializma«, če zaradi njih niti ljudem pred svojim domačim pragom ne bi mogli pogledati v oči in jim brez strahu, da nas bo zaradi tega kdo obsodil doktrinarne nečistosti voščiti božiča in dneva, ko smo se na plebiscitu skupaj odločili za neodvisnost?

Kako torej te praznične dni na ulici prepoznati liberalca? Preprosto. Voščite mu 25. in 26. december z »Bog blagoslovi Slovenijo« in če vas bo namesto zmerjanja s klerofašistom povabil na pivo, kjer vam bo pojasnil, da se ne strinja z vami vendar meni, da več svobode za vse pomeni pravičnejšo družbo ter vas zato spoštuje, potem ste srečali žlahtnega liberalca / libertarca.

Pa prijetne praznike.

Pred petdesetimi leti so madžarski vstajniki zavzeli javno televizijo. Ko so jih nedavno intervjujali o dogodku, je eden izmed udeležencev povedal: “Na javni televiziji so nas imenovali za fašiste. Hoteli smo priložnost, da ljudem povemo, da to nismo.”

Prebivalke in prebivalci Ambrusa, ki so po dvanajstih letih ustrahovanja z radikalnimi dejanji državo prisilili k ukrepanju niso fašisti. Niti Ku-klux-klanovci. So ljudje, ki smo jih pustili na cedilu.

Nedavni televizijski oddaji Studio City in Trenje sta naznanili zaton politike kulturnih bojev v Sloveniji.

Marcel Štefančič Jr. in Matjaž Hanžek sta lahko le osuplo zrla v preprostega prebivalca Ambrusa, ko jima je z lucidnimi in nespornimi primeri iz praktične realnosti enega za drugim podiral vse ideološke konstrukte in ju degradiral na raven političnih komisarjev za ideološko indoktrinacijo brez resničnih odgovorov na izzive s katerimi so prebivalci Ambrusa soočeni.

Zgodil se jima je sindrom Zorana Jankoviča.

Del volilnega telesa je naposled prehodil pot od zanikanja relanosti preko jeze do taktiziranja. Sprejeli so liberalno sporočilo – sposobni ljudje niso sovražniki družbe, ampak njen najkoristnejši del. Ne še povsem sprijaznjeni z dejstvom, da so imeli osovraženi “neoliberalci” prav, so z glasovanjem za Zorana Jankoviča ohranili simbolno povezavo s svojo ideologijo; hkrati pa izrazili pripravljenost njene teoretične pravljičarje zamenjati za v prakso zaljubljenega deloholika, ki mu doseganje konkretnih poslovnih rezultatov pomeni vrhunski egotrip.

Zoran Jankovič je bil pravi človek, na pravem mestu in ob pravem času. Obliž na zavist in ikona praktičnega v eni osebi. Uspešen manager, ki ni zmagal kljub dejstvu, da je tranzicijski tajkun, ampak zato, ker je tranzicijski tajkun.

To je sestavni del psihološke faze taktiziranja tega dela volilcev. Ti še vedno lažje sprejemajo voditelje, ki so imeli v življenju že v startu boljše pogoje od njih. Nepravične razlike so zanje sprejemljivejše zato, ker ne ogrožajo njihove samopodobe. V primerjavi s tranzicijskimi tajkuni se lahko počutijo majhne in brez možnosti. V tem najdejo uteho. Če pa s trdim delom uspe njihov sosed, s tem zruši mit, da je mogoče do bogastva in uspeha priti le z zvezami in z nepoštenostjo in da majhen človek v življenju nima možnosti.

Teza, da je Zoran Jankovič v Ljubljani zmagal, ker je bil nestrankarski kandidat je naivna; kopiranje “modela Jankovič” s strani hard core strankarskih veljakov Franceta Arharja in od prejšnjega tedna tudi Lojzeta Peterleta pa komično spominja na tekmovanje za Evrovizijsko popevko, kjer se vsako leto pojavi kopica oponašalcev zmagovalcev preteklega leta, brez kakršnegakoli upanja za uspeh.

Kulturni bojevniki brez omembe vrednih referenc, katerih Curriculum Vitae se prične z diplomo katere izmed banana polit-fakultet, nadaljuje pa s skakanjem iz ene v drugo državno službo, akademsko ustanovo, politično organizacijo ali civilno društvo – najmanjši skupni imenovalec njihove kariere pa je državno financiranje; so politično odcveteli.

Ljudje se začenjajo zavedati, da kvalitetne prekaljene praktike ustvarja gospodarstvo, ne pa fakultete za javno upravo in društvene vede. Praktičnih gospodarstvenikov pa je med obstoječimi garniturami v političnih strankah malo in zato so le te padle v nemilost.

Politične stranke niso neprivlačne, neprivlačni so ljudje v njih.

Kot v Ljubljani, je tudi v Ambrusu odpovedal predvsem politični management. Dvanajst let so se pritoževali, da:
- so njihovi otroci ustrahovani in si ne upajo sami v določene predele kraja,
- so Slovenci, ki jih ustrahujejo, povratniki iz zapora,
- objestni huligani ogrožajo življenja udeležencev v prometu,
- se jim pod avtomobile podstavlja pse in nato zaračuna za njihove poškodbe,
- se upokojence izsiljuje v plačilo varščine za svoje odrasle otroke in
- nikoli ne vedo, kaj bo priteklo iz pipe.
Tragični dogodek, ki je sodu izbil dno je bil napad na priljubljenega sovaščana, ki zdaj leži v komi.

Odpovedali sta država in institucije civilne družbe.

Je možno, da naš varuh človekovih pravic verjame, da bo kateregakoli izmed zgornjih problemov rešil s promocijo levega enoumja? Ali namerava ljudi, ki se zavedajo, da se lahko jutri znajdejo v podobnem položaju prepričati, da naj v primeru odpovedi države ne skušajo opozoriti na svoje težave, ker bodo sicer deležni obtožb, da so fašisti in Ku-klux-klanovci?

Ali so uredniki in novinarji, ki po petkrat na dan intervjujajo povratnike iz zaporov pomislili, da bi žogo lahko umirjali tudi z obiskom bolnišnice in s poročanjem o stanju žrtve v komi? Lahko bi povedali, če ima družino. Lahko bi povedali, kakšne možnosti ima za normalno življenje, če se kdaj prebudi.

Starejši od trideset let, po več kot dvajsetih letih še vedno vemo, kdo je bil Štefan Obal. Ali morda vemo, kako je ime žrtvi napada v spornem naselju?

Zmerjanje in podtikanje ideoloških konstruktov žrtvam je kontraproduktivno. Številne Slovenke in Slovence spreminja v sodobne madžarske vstajnike, ki svoj prezir do nestrpnih ignorantov, ki jim je bolj od razrešitve problemov pomembno, da imajo kulturnega sovražnika, v katerega se zaganjajo – kažejo s kontriranjem. Pomembno se je zavedeti, čemu kontrirajo.

Ne viziji strpnosti in sožitja; ampak nestrpnim ignorantom, ki se skušajo skriti za njiju.

Ali po vsem tem nestrpni ideologi levice resno pričakujejo, da bodo slovenske družine z romskim poreklom kje sprejeli z odprtimi rokami in tvegali, da jih v primeru težav mediji in samozvani “kritični intelektualci” ideološko kamenjajo in razglasijo za rasiste? Je mogoče, da se bojeviti mesije “edine prave, kritično intelektualne resnice” ne zavedajo destruktivnih posledic svojih dejanj?

Po drugi strani pa država katastrofalno neučinkovito upravlja s tovrstnimi problemi. Če bi bila podjetje, bi bil prvi korak ob identifikaciji problema ugotoviti, kateri člen v verigi je popustil in zakaj.

Ali morda prebivalci Ambrusa niso prijavljali težav?
Ali jih institucije niso jemale resno?
Ali so socialni delavci pristranski?
Ali sistem izobraževanja socialnih delavcev deluje?
Je ovira pri odpravljanju takšnih problemov morda leva ideološka hegemonija v medijih?
Kako liberalna mora biti nepremičninska zakonodaja, da bodo ljudje v gradbeni dokumentaciji videli asistenco in ne ovire in da se bo obseg črnih gradenj zmanjšal zaradi možnosti ustvariti lastnino in ne zaradi pretnje, da bo družba uničila ustvarjeno?
Je imela kakšna institucija zvezane roke?
Je težava zakonodaja?
So sredstva, ki jih vlagamo v komunalno opremljanje naselji Slovencev romskega porekla smiselna?
Se soočamo s pomanjkanjem ustreznih kadrov?
Ali dolgoročni vladni programi vodijo v neodvisnost Slovencev z romskim poreklom in njihovo sposobnost vključevanja v obstoječ ekonomski in socialni sistem, ali v njihovo odvisnost od državnega proračuna in rezervate za “Slovence s posebnimi potrebami”?
Kako Slovencem z romskim poreklom nuditi pravico izbire lastnega življenjskega sloga brez, da se pri tem oškoduje ali v neenakopraven položaj spravi Slovence brez romskega porekla?

Identifikaciji pomankljivosti bi sledil predlog preventivnih in kurativnih ukrepov, da se prepreči, da se to še kdaj ponovi. Izkušnje bi lahko uporabili za predčasno zaznavanje podobnih trenj v drugih delih Slovenije.

Že od primera Lipa se tudi zdi, da ima naša uprava akutne težave z medresorskim usklajevanjem. Kot, da so edini prostori, kjer se stake holderji zberejo in pogovarjajo o temu, kaj je šlo narobe – televizijski studiji.

Pogovori v kontaktnih oddajah, ki smo jim priča, bi se morali zgoditi pred dvanajstimi leti; v njih pa bi morali sodelovati sposobnejši ljudje.

Probleme Ambrusa je potrebno rešiti z odpravo vzrokov zanje. Za to potrebujemo dober, praktičen državni management, liberalnega varuha človekovih pravic in zrele medije.

Če odpravimo vzroke, bodo napetosti med krajani Ambrusa in krajani zaselka ob viru pitne vode izginile. Dokler bomo težave napačno diagnosticirali in zdravili nekakšno “nestrpnost do drugačnih” pa zdravljenje ne bo uspešno.

Z odzivom na Ambrus nam volilno telo ni sporočilo, da postaja bolj rasistično in nestrpno.

Slovenske in Slovenci so nam sporočili, da jim je dovolj cenenih populistov in levih kvazi-ideologov ter njihovih medijskih prijateljev in da si tudi na državnem nivoju želijo praktičnih in v reševanje problemov usmerjenih voditeljev, kakršna (trenutno) vidijo v ljubljanskem Jankoviču in koprskem Popoviču.

Najpogostejša nestrpnost v Sloveniji ni rasna, spolna ali verska – vse tri so v primerjavi z najbolj razširjeno nestrpnostjo tako marginalne, da si ne zaslužijo omembe.

Najpogosteje smo v Sloveniji nestrpni do uspešnih in sposobnih ljudi. Socialna nestrpnost je pogosto podstat za razvoj nestrpnosti do ljudi druge rase, spolne usmeritve ali vere. Izvirno čustvo, ki nestrpnost povzroča je zavist. Za nestrpneže je značilno, da jih vznemirjajo načini, na katere se ljudje, do katerih so nestrpni zabavajo.

Blažje oblike socialne nestrpnosti so tako bes nad potrošništvom (kako je lahko obisk McDonaldsa za nekoga zabava?!), drgnjenje s ključih po napačno parkiranih, dobrih avtomobilih (ti bom že pokazal, plehki in materialistični kapitalist!), gnev nad visokimi plačami drugih (kot vidnejši komponenti premoženjskega stanja), zahtevanje prepovedi dela presuhim manekenkam (mi, inteligentni in lepi bomo zavarovali neinteligentne ljudi pred njimi samimi kapitalizmom!) in zavzemanje za neosocialistično ureditev družbe (edino pravično je po naše!).

Dojemanje neosocialistične ideologije kot nečesa pravičnega je legitimiranje socialne nestrpnosti. V Sloveniji to -paradoksalno- počnejo tisti, ki bi morali na nestrpnost opozarjati. Na to smo v preteklosti že opozorili z generatorjem govorov Matjaža Hanžka. Družba lahko zavist označi za negativno človeško lastnost in se odloči za promocijo drugačne etike; ali pa jo legitimira in ji -v skrajnem primeru, ki pa v Evropi niti ni tako redek- podredi ustroj celotne družbe.

Neosocialisti običajno v svoje programe zapišejo naslednjo misel (seveda v mnogo manj iskreni obliki in z uporabo evfemizmov): »ker premoženjske razlike ljudi žalostijo je naloga države, da jih prisilno izenačuje, ne glede na to, kdo je premoženje ustvaril ter na ta način zagotavlja stabilnost družbe«.

Tovrstno razmišljanje je navadno popuščanje zavistnežem. “Stabilnost”, ki jo tako dosegajo ni strukturna, ampak je dosežena tako, da se je popustilo in ustreglo faktorjem nestabilnosti.

Stranska posledica je percepcija zavisti kot nečesa legitimnega, celo pravičnega. Ljudje pričnejo verjeti, da je zdravljenje zavisti z nestrpnostjo in vtikanjem v življenja tistim, ki so v življenju uspešnejši od njih sprejemljiv način političnega delovanja.

V sodobnih zahodnih demokracijah so elite brez dosežkov ustvarile pravo javno industrijo socialne nestrpnosti, kjer se nove sovražne konstrukte plasira ob vsakem novem zahtevku za več denarja iz proračuna. Praviloma so ti usmerjeni proti tistim, ki naj plačajo račun.

Zakaj potem začudenje, ko v takšnem okolju nekdo svojo zavist naposled preslika na neko lažje prepoznavno lastnost, kot je debelina denarnice in se pojavijo rasizem, sovraštvo proti homoseksualcem in verska nestrpnost?

Podobnost navzven različnih nestrpnosti postane očitna, ko se z različnimi nestrpneži pogovarjate o vzrokih zanjo.

Njihova govorica se prav v ničemur ne razlikuje od govorice Jelka Kacina, sindikalistov in drugih neosocialistov. Razložili vam bodo, da jim tujci jemljejo delo, da nižajo ceno njihove ure, da zapeljujejo lokalne ženske – skratka, da se zaradi tujcev počutijo bolj socialno izključene.

Razlike med neosocializmom in rasizmom, spolno nestrpnostjo in versko nestrpnostjo ni.

Slednje so le naslednji, logični koraki v razmišljanju, ki je že legitimiralo nestrpnost proti drugačnemu. Vseeno je, ali objekt sovraštva nosi obleko, kravato in poslovni kovček; ali pa je njegova koža črna. Če je socialna nestrpnost legitimna in celo pravična in če se ji podreja ustroj celotne družbe – kaj reči drugim nestrpnežem ki to vidijo in skušajo na enak način doseči svoje cilje?

Neosocialisti v kulturno-bojevniških nastopih pogosto opozarjajo na pojave rasne nestrpnosti, kot na nekaj nezdružljivega z njihovo doktrino. V resnici gre za različico njihove miselnosti, ki se je vsedla v idejne niše, ki jih njihova asertivna ideologija ustvarila.

Zaton njihovih idej pomeni izgubo nadzora nad zavedenimi množicami, ki ne ločijo ideologije od prakse. Te si najdejo nove ideologe, ki jim poiščejo nove krivce zunaj sebe, sovraštvo pa ostane.

Če neosocialisti ne razumejo, da odpiranje trgov ne zmanjšuje priložnosti za delo; kako naj potem rasistom razložijo, da uvoz tujih delavcev njim ne zmanjšuje priložnosti za delo?

Če neosocialisti ne razumejo, da je višje plačilo posledica višje sposobnosti in prevzemanja višje odgovornosti osovraženega (človeško inferiornega) managementa, kako naj potem rasistom razložijo, da je višje plačilo osovraženega (človeško inferiornega) temnopoltega delavca posledica višje sposobnosti in prevemanja višje odgovornosti osovraženih temnopoltih?

Če neosocialisti pridigajo popuščanje družbe zavisti na račun ustvarjalnih ljudi kot način doseganja stabilnosti, kako naj potem rasistom pojasnijo, da njim ne bodo popuščali na račun temnopoltih, da bi dosegli željeno stabilnost?

Rasna, spolna in verska nestrpnost se rojevajo iz socialne. So zgolj posledica radikaliziranja stališč ljudi, ki so navajeni od družbe dobiti vse, kar zahtevajo.

Naši dragi prijatelji z leve radi postavljajo trditve, da liberalizem in rasizem hodita z roko v roki.

Prav imajo.

Pod vplivom liberalnega zdravljenja virus neosocializma lahko mutira v virus rasizma.

Toda bolezen povzroča virus, ne zdravilo.

Zanikanje odgovornosti za propad reform s strani nekaterih najglasnejših kritikov kaže na njihovo politično nezrelost. Kako lahko tisti, ki so z vsemi topovi tolkli po reformah in njihovih nosilcih zdaj zavračajo krivdo za njihov propad? Če si niso želeli, da bi propadle, zakaj so jim potem ves čas namerno kopali grob? Kje je njihov čut za odgovornost za lastna politična stališča?

Je naključje, da sta v novem zakonu o dohodnini ostali nedotaknjeni dve davčni olajšavi – za kulturnike in za novinarje? Ali sploh obstaja elegantnejši način, da si požrešna država kupi medije?

Medtem, ko se levo usmerjeni medijski analitiki ukvarjajo z zasebnim velekapitalom v medijih (ki očitno kljub vsej svoji moči ni mogel doseči “le in samo zanje koristnih reform”), država na očeh vseh podkupuje tiste, ki ustvarjajo vsebine. Od kdaj interesa zavzemati se za subvencije in davčne olajšave ter druge privilegije ne štejemo med politične motivatorje?

Če to drži, potem je tudi možno, da je bila silovita proti-reformna retorika posledica interesov tistih, ki so jim najglasneje nasprotovali. Če je to res, potem nasprotovanje reform ni bilo izzvano s slabim piarom (če je bilo, pa nasprotniki s tem implicitno priznavajo, da so teleta, ki ne znajo sami presoditi reform, ki so jih kritizirali, kot da imajo kristalno kroglo in jim je popolnoma jasno, kakšni da bodo njihovi učinki).

V razmislek arm-chair “analitikom”: reforme so propadle tudi v Nemčiji, je bil tudi tam na delu slab piar in levičarji ne nosijo nikakršne odgovornosti?

Teza, da je za propad liberalnih reform bojda kriva Jože P. Damijanova akademskost in Mićo Mrkaićevi članki v Financah je smešna in prepričan sem, da je avtor ne bi nikoli postavil, če bi možgani delovali hitreje kot so prsti tipkali in bi si vzel čas ter preveril osnova dejstva.

1. Finance imajo 54.000 bralcev, na mreži pa članke Mića Mrkaića prebere še približno 6.000 do 8.000 bralcev. Foruma Financ ne bere omembe vredno število ljudi. To je skrajni domet njegovih kolumen. In ne samo to. Mićo Mrkaić je s svojimi kolumnami na Financah neverjetno uspešen. Bralci Financ (torej tisti, ki jih njegova sporočila dejansko dosežejo) so med najbolj zvestimi zagovorniki liberalnih reform; ne pa med tistimi, ki so rušili reforme. Trditi, da so Finance krive za slab glas reform je ob masakru, ki so ga nad njimi izvajali časniki in televizije s stotisoč odjemalci – navadna neumnost.

2. Če odmislimo dejstvo, da je bizarno trditi, da krivde za propad reform ne nosijo nasprotniki (kdo pa potem, da ne morda drekavac iz tunela?), lahko rečemo, da je tudi sedanja desno-etatistična koalicija politično izredno neresno zastavila svoj projekt.

Reform brez EDS ni. To smo vedeli. In vendar nikoli nismo videli veljakov vladajoče koalicije stati za Jožetom P. Damijanom in izjaviti, da EDS podpirajo. Namesto tega so neodločno mencali, da potrebujejo dodatne študije (pa čeprav poznavalci vemo, da za nobeno davčno reformo v zgodovini države ni bilo narejenih tako podrobnih študij in da je bilo “pomanjkanje študij” le piarovski evfemizem za “mi dobimo premalo”, nenazadnje so bili nasprotniki očitno zadovoljni s sindikalnimi študijami, ki niso dosegale niti ravni zahtevnejše srednješolske seminarske naloge).

Politični voditelj se do projekta, v katerega verjame – preprosto ne obnaša na takšen način. Politični voditelj tvega. Ne pošlje po kostanj v žerjavico Jožeta P. Damijana, strokovnjaka brez zagotovila koalicijske legitimnosti.

Če mislite, da jo je Jože P. Damija imel potem naštejte politike vladajoče koalicije, ki so javno izrazili svojo podpiro EDS? Ne gre? Premier gre v reforme brez zaledja za ključni ukrep, nekateri pa še vedno menite, da je kriva politična neizkušenost strokovnjaka Jožeta P. Damijana? In temu razmišljanju pravite politična analiza? Oh, dear…

Pomembne reforme se pogosto izvaja v nasprotju s trenutnim javnim mnenjem. Letos je, denimo, padla slovaška reformna vlada, ki je storila točno to. Je morda tudi ona slabo zastavila svoj piar? Lepo vas prosim. Kaj pa, če so bili tudi Slovaki deležni iste destruktivne negativne kritike od pretežno istih medijsko vplivnih interesnih skupin, ki pač v prerazdeljevanju vidijo svoj interes?

In vendar slovaške reforme, sprejete z negodovanjem večine, ostajajo. Ker delujejo. Tako skrajno leva vlada premiera Fica na Slovaškem ne bo uvedla progresivnih dohodnin. 

In to je tisto, kar smo liberalci pričakovali od Janeza Janše. Da se bo za ceno svoje politične glave zavzel za tisto, kar je nujno potrebno. Da bo ljudem povedal, kar morajo vedeti namesto tistega, kar želijo slišati. Da bo vodil.

Nekakšen “reformni konsenz” je iluzija oportunistov, ki ne znajo dosegati konkretnih ciljev. Njihova vizija so reforme, ki ničesar ne spreminjajo. Oni ne trdijo, da bi z dobrim piarom dosegli uvedbo EDS, ampak bi jo pokopali in potem rekli, da so “dosegli popularnost vlade”.

Toda, kako se to sploh razlikuje od sedanje politike janševe vlade in zakaj so potem zaradi padca reform tako nesrečni, da iščejo krivca? Saj so vendar dosegli svoje.

Če že iščemo krivca, potem jih zavoljo objektivnosti naštejmo po vrstnem redu od najbolj do najmanj odgovornih: 
- kritiki reform,
- janševa vlada in
- liberalni ekonomisti.

Potem pa začnimo debato o krivdi za propad reform konstruktivno – pri najbolj in ne pri najmanj krivih. 

No, poskusi obračanja vrstnega reda vendarle kažejo, da glasni kritiki reform počasi spoznavajo, kaj so s svojim nespametnim ravnanjem povzročili in se želijo od morebitnih posledic vnaprej distancirati.

To je dobro za nas in zanje.

Za nas, ker tako pridobivamo podporo za prihodnje volitve.

Zanje pa zato, ker niso bedaki ali mrtvi. Le ti namreč nikoli ne spremenijo napačnega mnenja.

“Socialna država nima večjih sovražnikov od velikosocialne države in elit brez dosežkov.”

V tekmi družbenih sistemov je laissez faire kapitalizem porazil vse alternative. Skupnosti, ki so ga negovale so v tristo letih navidez kaotičnih interakcij na trgu ustvarile blagostanje, kakršnega alternativne niso v tisočletjih.

Dejavnikov uspeha prosto-tržnega kapitalizma je več, med najpomembnejšimi pa je mehanizem nagrajevanja koristnosti ljudem oziroma racionalna humanost. To, da tisti, ki najbolje zadovoljujejo potrebe svoje okolice najbolje živijo; ljudi vzajemno motivira, da prisluhnejo drug drugemu.

Zato ne preseneča, da so njegovi največji nasprotniki tisti neustvarjalni in iracionalni posamezniki, ki ljudem ne zmorejo ponuditi ničesar. Iz te nezmožnosti se rojevajo »kritična razmišljanja«; naprimer, da »ljudje v resnici sploh ne vedo, kaj potrebujejo« ali pa da so »oboleli za potrošniško miselnostjo«.

Iz takšnih »kritičnih razmišljanj« sledijo logični zaključki – ker so ljudje »nerazsodne ovce« – njihova prosta izbira ni zaželjena. Potrebujejo svetilnik –neko novo avantgardo- da jim osvetli »pravo« pot.

Tovrstne avantgardne ideologije so seveda pretirano »intelektualne«, da bi jih razumela »neoprimitivna« uporabna inteligenca, denimo podjetniki ali inženirji (oz. drugi, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost). Zelo hitro pa jih osvajajo tisti, ki jim višjih intelektualnih sposobnosti ne bi pripisovali – brezdelneži, sindikalisti, drugorazredni akademiki s pasjimi značkami banana fakultet, ambiciozneži brez talentov, falirani študentje, navijaški novinarji, newagerski vrači, ceneni politikantje in drugi strokovnjaki za kolektivno kvaliteto življenja.

Ti tvorijo bazo za oblikovanje »elit brez dosežkov«, katerih posebnost je, da same sebe prepričajo, da so »izjemne« in da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe, ker jim tega ne prizna. Zato jim ne preostane drugega, kot da si dobrine, za katere menijo, da jim zaradi napoleonskosti pripadajo, »pravično« zagotovijo iz državnega proračuna.

Svoje interese uveljavljajo skozi širjenje domene »javnega« tako, da lastne želje razglasijo za »javne interese« in zahtevajo njihovo izpolnjenje, dejansko pa ti interesi nimajo nič skupnega z resničnimi potrebami davkoplačevalcev.

Ker smo v preteklem desetletju na elite brez dosežkov gledali kot na benigen izmet družbe blagostanja, smo jim s tem omogočili razviti bizaren vrednostni sistem, po katerem je hranjenje iz državnega korita nekakšen plemenski status, ki posameznika povzdiguje nad »svojat« in mu daje nacionalni pomen.

Racionalni volilci so to zaznali kot priložnost maksimizirati svoj profit z minimalnim vložkom, zato so se prenehali truditi.

Gneča pri državnem koritu se je povečala, posledica polenitve družbe pa je bilo rojstvo slovenske različice »velikosocialne države«, katere poglavitna značilnost je, da poleg skrbi za nemočne, invalide, onemogle in bolne financira še »kvaliteto življenja« vse množičnejših »elit brez dosežkov« na račun kvalitete življenja drugih davkoplačevalcev.

Reforma socialne države tako ne bi smela znižati pomoči bolnim, onemoglim, invalidom in nemočnim; ampak »elitam brez dosežkov«, ki se običajno skrivajo za njihov hrbet.

Ali je državi res potrebno financirati turizem, kot gospodarsko dejavnost? Če lahko pleskarke in pleskarji nosijo stroške svojega poslovanja in je turizem bojda neizmerno perspektivna panoga je preprosto neracionalno, da stroške promocije nosimo vsi davkoplačevalci in davkoplačevalke in ne le tisti, ki bodo želi dobičke.

Tudi pleskarke in pleskarji pošteno plačujejo davke. Zakaj njim nihče ne pomaga?

Po drugi strani je na mestu vprašanje, kdo so veliki, modri državni planerji in planerke, ki znajo načrtovati turizem bolje od trga? Kakšne so njihove izkušnje? Koliko ne-državno financiranih turističnih projektov nacionalnega pomena so uspešno zaključili, da posedujejo tolikšno znanje? Zakaj po 15 letih njihovega skrbnega načrtovanja nismo turistično najbolj razvita država v regiji, ampak se pogovarjamo, kot da v turizem doslej še ničesar nismo vložili?

Mora država zares subvencionirati tudi socialne prispevke samostojnim kulturnim delavkam in delavcem? Če so delavke in delavci, zakaj potem za svoje delo ne prejemajo plač? Vsi mi, delavci in delavke, v podjetjih proizvajamo dobrine, ki jih ljudje potrebujejo. Od tod prihaja naš zaslužek. Če so samostojni kulturni delavci in delavke brez zaslužka, ali to ne pomeni, da proizvajajo dobrine, ki jih ljudje ne potrebujejo? Če jih potrebujejo, zakaj jih niso pripravljeni plačati? Ali samostojni kulturni delavci in delavke resnično spadajo v kategorijo nemočnih, invalidov, bolnih in onemoglih; ali pa le zlorabljajo velikosocialno državo?

Je dejstvo, da devet od desetih obrtnic in obrtnikov plačuje minimalni zdravstveni prispevek (in torej izkazuje minimalne prihodke) realna slika njihovega finančnega stanja? Ali devet od desetih obrtnic in obrtnikov tudi spada v kategorijo nemočnih, invalidov, bolnih in onemoglih? Je davčni režim, ki najbolj samobitne Slovenke in Slovence prisiljuje k temu, da svoj čas porabljajo za kreativno računovodstvo in izogibanje davkom in prispevkom, namesto za tisto, kar je njihov osnovni posel in kar znajo najboljše, socialen?

Ali je javna televizija, ki si jo prilasti vsaka novoizvoljena vladajoča garnitura, res vitalno potrebna? Tisoče zaposlenih na tem zavodu vsako gospodinjstvo stane polovico zajamčene minimalne plače letno. In vendar nam enako kvalitetne programe nudijo zasebne televizije, ki nas ne stanejo ničesar. Na voljo pa imamo tudi desetine kvalitetnih tujih kanalov. Ali veste, kaj za povprečno gospodinjstvo pomeni polovico zajamčene minimalne plače letno več?

Kako je lahko socialna država to, da vsi plačujemo višjo ceno za hrano? Sta slovenski in evropski kmet in kmetica morda tudi nemočna, invalidna, bolna ali onemogela? Kaj je socialnega v dejstvu, da polovico proračuna v EU porabimo za skupno agro-kulturno politiko?

Kaj je socialnega v »pluralizaciji medijev«? V porabi milijarde davkoplačevalskega denarja zato, da bodo mediji poročali, kot oblast meni, da je prav? Kako je to povezano z onemoglimi, invalidi, bolnimi in nemočnimi?

So morda tudi novinarji onemogli, invalidi, bolni ali nemočni, da jim je vlada z novo davčno reformo zagotovila davčne olajšave? Če je to sociala, zakaj se sliši kot korupcija?

Draga bralka, dragi bralec. Navedel sem le nekaj primerov zlorabe socialne države s strani »elit brez dosežkov«. Praktična posledica njihovega obstoja ni boljša socialna država, ampak neučinkovita velikosocialna država v kateri zaradi gneče pri proračunskem koritu manj državnega denarja najde pot do tistih, ki so resnično nemočni (…nemočni so namreč tudi, ko je treba lobirati za državni denar).

Velikosocialna država, ki smo jo ustvarili, ne deluje. Že 15 let se vsako leto podraži. Če bi delovala, bi ljudem pomagala prebroditi krize, da bi lažje poskrbeli zase. Posledično bi bila vsako leto cenejša. Priznajmo si – tega ključnega cilja socialne države nam preprosto ni uspelo doseči.

Je 15 letna gradnja velikosocialne države umirila hujskaške politikante, ki se (bojda?) zavzemajo za revne? Zdi se, da je količina sovjetske retorike v javni polemiki sorazmerna sredstvom, ki jih namenjamo za socialno državo. Več kot plačujemo, glasneje politikantje kričijo na nas, ki plačujemo.

Na drugi strani okopov pa velikosocialno državo podjetniki in ustvarjalni ljudje vse bolj zavračajo. Namesto, da bi služila interesom tistih, ki jo financirajo tako velikosocialna država vse bolj služi le interesom financiranih.

Nima torej kohezijskih učinkov, ki ji jih pripisujejo. Če je pred 15 leti o socialni državi obstajalo narodno soglasje in smo jo zato zapisali v našo ustavo, pa velikosocialna država v naši družbi povzroča nasprotja in razkol.

Socialne države ne uničujeta mitski liberalizem in kapitalizem; socialna država nima večjih sovražnikov od velikosocialne države in »elit brez dosežkov«.

Pot do učinkovitejše socialne države zato nujno pomeni krčenje določenih državnih izdatkov in boleče odrivanje »elit brez dosežkov« od državnega korita v smeri proti trgu.

Ko vam bo prihodnjič nekdo razlagal svoj negativen odnos do trga in zahteval, da ga financirate z davki se zato v dobro socialne države vprašajte: »Ali je ta oseba res nemočna, bolna, invalidna ali onemogla; ali pa pričakuje moj davkoplačevalski denar zgolj zato, ker si želi neodgovorno živeti na račun moje svobode?«

Sprejeta davčna reforma ima dobre in slabe plati, toda v osnovi je rez premajhen in prihaja prepozno, da bi bistveno vplival na našo prihodnost. Slovenija se je prepozno prilagodila cikličnemu trendu nižanja davkov, ki je zajel celoteno Evropo. Vlada in opozicija nista premogli vizije in poguma hitrega in globokega reza, ki bi nam zaradi ekskluzive zagotovil nekaj let prednost pred konkurenco.

Sedanji rez resda pomeni konec sanj o skandinavskem modelu (ali pa tudi ne, saj je tudi večina skandinavskih držav prisiljena nižati davke!), toda ne prinaša fleksibilnosti irskega. Davke smo znižali iz nuje, ne zaradi vizije; davčno reformo pa dojemamo kot nadlogo globalizacije, ne kot njeno priložnost.

Za liberalce je preložitev uvedbe enotne davčne stopnje za najmanj leto in pol – priložnost in breme hkrati. Priložnost zato, ker po anketah javnega mnenja del volilcev enotno davčno stopnjo podpira. Liberalna stranka v ustanavljanju je edina, ki ima zanje posluh. Breme pa zato, ker znižanje davkov ne bo delovalo tako korenito, kot bi delovala enotna davčna stopnja in obstaja realna nevarnost, da bo na prihodnjih volitvah zaradi tega politika nižanja davkov volilcem predstavljena kot nedelujoča.

Trenutno o dohodninski reformi vlada soglasje političnih strank. Toda janševi strategi se motijo, če menijo, da so s tem pomirili duhove neosocializma. Zgodilo se je ravno nasprotno. Z izbiro statusa quo so opogumili svoje nasprotnike. Janševa vlada je legitimirala neosocialistično populistično retoriko in s tem opoziciji dala priložnost, da si zgolj z demagoškimi napadi na vse bodoče ukrepe vlade gradi svoj ugled. Reforme vlade, ki so jih zasnovali liberalni ekonomisti, so takorekoč že izgubljene. V tej tekmi je zmagal gradualizem; potrebno se je pripraviti na naslednjo. Tragika zmage gradualizma pa je v tem, da pravzaprav vodi k istemu cilju; le brez priložnosti, ki jih na poti tja nudi enotna davčna stopnja.

Analizirajmo naš davčni sistem:
- pravkar smo dohodnino znižali tistim na vrhu dohodninske lestvice, medtem, ko revni niso dobili niti tolarja,
- ukinili smo davek, ki ga podjetja plačajo zaradi visokih plač,
- znižali smo davek na dobiček za podjetnike,
- že na začetku mandata smo uvedli enotno davčno stopnjo za kapital v obliki 20% cedularno obdavčitve,
- nekatere oblike kapitala, ki njihovim nosilcem dajejo bistveno dohodkovno prednost pred tistimi, ki ga nimajo so obdavčene po še nižji davčni stopnji od 20% (npr. nepremičnine),
- zaradi primankljaja v proračunu pa nam grozi uvedba višjega DDV.

Mar ni to vse tisto, kar so politikantje očitali enotni davčni stopnji? Edina “pridobitev” reforme je ohranitev progresij na delo. Te pa najbolj bolijo tiste, ki svoje blagostanje ustvarjajo z delom. Največja žrtev sedanje davčne reforme tako ni kapital in niso premožni – ampak tisti, ki si premoženje šele ustvarjajo.

Devet od desetih obrnikov si izplačuje minimalno plačo. Kapitalski dobički so obdavčenih po enotni davčni stopnji. Stomilijonske nepremičnine so obdavčene z nekaj deset tisoč tolarji letno. Za premožne progresivne davčne stopnje ni, ker njihovi prihodki ne prihajajo iz plačila za delo, ampak iz drugih virov. Progresija obstaja le za “predobro plačane delavce”. S progresijami izganjamo iz države mlade in poštene strokovnjake – tiste torej, ki so pripravljeni trdo delati in ki nimajo možnosti, da bi si prihodke izplačevali na druge načine.

Winston Churchill je ob podpisu Munchenskega sporazuma izjavil: “My feeling is that we shall choose Shame, and then have War thrown in a little later, on even more adverse terms than at present.” Gibljivost kapitala in globalna konkurenca narekujeta trend nižanja davkov; hkrati zaradi progresij narašča medgeneracijski konflikt.

Mladi brez premoženja bodo v izobraževanje in trdo delo prisiljeni zaradi rastočih stroškov zdravstva, katerega največji porabniki so delavno neaktivni; zaradi rastočih prispevnih stopenj za pokojnine, ki jih nikoli ne bodo imeli; zaradi rastočih cen nepremičnin kot mehanizma medgeneracijskega paraobdavčevanja. In to trdo delo in izobraževanje, ta trud, je edino kar progresije obdavčujejo.

Zaradi vse večje obremenitve in vse manj razpoložljivega dohodka ter vse večje nedosegljivosti nepremičnin, ki so posledica velesocialne države je rodnost že drastično padla s tem pa najpomembnejši vir socialne države izginja. Socialna država se uničuje sama.

Na koncu je bomo imeli manj, kot bi jo, če bi včeraj zbrali pogum za pravočasne spremembe.

Spoštovani bralec. Avtor tega spisa je slovenska uporabna inteligenca. Inženir naravoslovnih znanosti. Sedi na zajetnem kupčku kapitala, primerljivem z investicijo povprečnega lastnika nepremičnine. Pridobil si ga je na pošten način in s trdim delom. Žalosti ga, da je moral zato oditi iz Slovenije in svoja dvajseta pustiti v Švici. Enotne davčne stopnje v resnici ne potrebuje. Zato pa dobro razume razočaranje tistih, ki so v njej videli priložnost, da si s vestnim študijem in trdim delom izboljšajo svoj socialni položaj. To je razočaranje, ki ga neosocialistični lenuhi in mešetarji ne razumejo, ker nikoli niso nameravali živeti na takšen način. Razočaranim bi rad svetoval, da zapustijo Slovenijo in se vrnejo, ko si ustvarijo svoj kupček kapitala – potem bodo lahko sedeli na njemu in zaradi nizkih plač veljali za socialno ogrožene – in nedotakljive. Toda svojo domovino ima preveč rad, da bi ji škodil na takšen način.

Nikogar pa ne bo obsojal, če to stori.